Refleksije

Refleksija o strukturiranem tečaju Medkulturna komunikacija v izobraževanju – Intercultural Communication in Education (Split, oktober 2018)

“SMEJEJO SE MU, KER JE DRUGAČEN, ON PA SE SMEJE NJIM, KER SO VSI ENAKI”.

Polona Knific

Na tem strukturiranem tečaju, ki je potekal oktobra 2018 v Splitu, se je 12 udeležencev imelo priložnost zazreti vase in si odgovarjati na vprašanja: Ali znamo komunicirati? Smo primerno usposobljeni za medosebno in medkulturno komunikacijo? Ali smo strpni in tolerantni? Sploh vemo, kaj pomeni medkulturna komunikacija?

Komuniciranje je v različnih oblikah tako razširjeno in povezano z našim življenjem, da ga pogosto štejemo za samoumevnega. Na način in potek komunikacije mnogokrat postanemo pozorni šele, ko le-ta ni uspešna ali se pri razumevanju pojavijo težave; te pa so v medkulturni komunikaciji še toliko bolj pogoste.

Če je kultura našega sogovornika prežeta z drugačno vero, drugačnimi družinskimi vrednotami, drugimi kulturnimi vzorci, je to pri delu in komunikaciji treba upoštevati. Je pa včasih zelo težko razumeti, kaj šele sprejeti kulturo, ki je popolnoma drugačna od naše.

Zato je medkulturni dialog tako pomemben.

Medkulturni dialog pomeni nenehno odkrivanje novega, razumevanje in sprejemanje vseh novosti in drugačnosti; brez vrednostnega predznaka, kar je pogoj za vzajemno spoštovanje. Ljudje oblikujemo svoja stališča na podlagi lastnih izkušenj, lastne preteklosti, lastne kulture in pričakovanj; potrebno pa se je zavedati, da so izkušnje, navade in realnosti posameznikov različne in da ni »pravilnega« pogleda na določeno stvar, s katerega bi človeka lahko vrednotili.

In to prinaša izziv tudi na področje andragoškega dela. Le-to je lahko uspešno samo tako, da je prežeto z multikulturno občutljivostjo in multikulturnim dialogom. Ko nekdo reagira na dogodke drugače kot mi sami, ko določeno situacijo vidi drugače kot mi, ko reče stvari, ki jih mi ne bi nikoli, smo zmedeni.

Velikokrat se sprašujemo, zakaj. Zakaj je nekdo, ki nam je po eni strani podoben, v določenih dejanjih povsem neprepoznaven? Razumeti to, ni vedno lahko. Ni nujno, da to, kar vidimo mi, vidijo drugi. Pa vendar imamo vsi prav. Pomembno pa je, da se v medkulturni komunikaciji ves čas zavedamo, da je pogledov, mnenj, stališč toliko kot je ljudi. In vsak ima do tega pravico, istočasno pa ima vsak dolžnost spoštovati to raznolikost.

Sprejemanje različnosti že od nekdaj predstavlja vir napredka in razvoja pravičnejše družbe. Odpira nov način razmišljanja, ki resnično prispeva k trajnim rešitvam. Vprašanje je le, kako to različnost spoštovati.

Prvi pogoj je, da smo v stiku z različnimi ljudmi. Poskusiti se moramo vživeti v druge in sprejemati tudi drugačna stališča. Obenem se moramo vprašati, kako se sami v tej vlogi počutimo. Razvijati je potrebno visoko gotovost v svoja stališča in tradicijo. Prav osebe, ki so prepričane vase, ne bodo občutile različnosti kot grožnje.

Ko komuniciramo z drugimi narodi, drugimi kulturami, pa ne povzročajo vedno problemov le medkulturne razlike, drugačne vrednote in stališča, ampak je preprosto včasih problem že jezik. Ta sicer lahko zna biti problem tudi v okviru enega samega jezika. Prekmurca Gorenjci že težko razumemo, strokovnjaka z obilico strokovnih terminov pa sploh ne brez kupa slovarjev.

Jezikovnih problemov v medkulturni komunikaciji ne moremo povsem odpraviti, lahko pa poskrbimo, da bodo v čim manjši meri vplivali na uspešnost sporazumevanja.

Kako?

Uporabljati moramo preprost jezik, ne glede na to, s kom se pogovarjamo. S tem, ko mnogi ljudje poskušajo uporabiti “velike” besede, da bi izpadli bolj inteligentni in da bi na sogovorca naredili boljši vtis, sporazumevanje samo otežujejo.  

Razumljivejši in bolj nazorni bomo s pomočjo kakršne koli oblike demonstracije, saj je vizualna komponenta pri večini ljudi najbolj učinkovita oblika razumevanja in pomnjenja.

Izrednega pomena je tudi neverbalna komunikacija. Po nekaterih podatkih predstavlja kar 65 % celotne komunikacije. Kaj vse nam pove že govorčev ton glasu, njegov pogled, stisk roke, drža in mimika obraza!?

Zelo učinkovito je tudi ponavljanje. Jezikovna pregrada gor ali dol, če ljudje slišimo nekaj več kot enkrat, to laže razumemo in si zapomnimo.

Ključnega pomena pa je vsekakor spoštovanje sogovorcev. Jezikovne ovire, tako kot vse druge ovire za komunikacijo, so lahko frustrirajoče. Potrebni so potrpljenje, razumevanje, doslednost in vestnost.

Seznam medkulturnih kompetenc, ki naj bi jih kot predavatelji, mentorji oz. andragoški delavci morali upoštevati je dolg, res dolg. Ne bomo jih naštevali; najbrž prav vseh ne bomo mogli nikoli odkljukati. Potrebno pa se je truditi, močno truditi.  Ker je vredno. Ker je spoštovanje različnih vrednot in življenjskih slogov še kako pomembno, ker sami lahko veliko pripomoremo k vzpostavljanju odnosov odprte interakcije, izmenjave in vsestranskega priznavanja. Vsakdo je pomemben, ni večvrednih in manjvrednih, boljših in slabših ljudi.

Erasmus+ K1 je res izvrstna priložnost za osebnostno in strokovno rast posameznika in omenjeni strukturirani tečaj je udeležence obogatil, obogatil s spoznanjem, da je spoštovanje različnosti ključ do uspeha.

Refleksija o strukturiranem tečaju Refugees and Immigrants: Social Inclusion to EU through Non-Formal Education (Ciper, oktober 2018)

Drugačnost je O.K. Vedno.

Katarina Bertoncelj

V okviru Erasmus + projekta »Multikulturnost je naša prednost«, sem se udeležila usposabljanja z naslovom Refugees and Immigrants: Social Inclusion to EU through Non-Formal Education, ki je konec oktobra potekal na Cipru. Udeleženci smo se usposabljanja udeležili z enim samim ciljem… širiti znanje o sprejemanju in spoštovanju drugačnosti, ki nam nevede otežuje delo, ker nam pogosto predstavlja nekaj nenavadnega ali celo nepoznanega.

Usposabljanje nam je na različne načine želelo kar najbolj približati pot begunca. Prav zato, ker smo težko v celoti razumeli njegov položaj, se je predavateljica posluževala različnih praktičnih vaj, ki bi nam pomagale čimbolj občutiti kako stresne so okoliščine, v katerih se znajdejo posamezniki, ki morajo v nekaj minutah, zapustiti svoj dom in vse kar so gradili celo življenje.

Skozi vaje smo spoznavali kako veliko poguma je potrebnega, da se odpravijo na pot, ki jo ne morejo vnaprej načrtovati, zaradi česar tudi ne morejo biti pripravljeni na izjemno težke razmere, ki jih čakajo.

Fotografija 1: Udeleženec iz Nemčije v vaji »Spakiraj v 20 minutah«, odgovarja na zastavljana vprašanja:  Se je bilo težko odločiti, koga in kaj boste vzeli sabo? Kako bi se odločili, če bi res morali zapustiti dom? Koga ali kaj bi vzeli sabo? Kaj mislite, da se bo z družino zgodilo, ko pride do meje? Kam bi pobegnili vi?

Na podlagi predstavljenih zgodb, smo se preko dela v skupinah, preizkušali v različnih vlogah. Spopadanje z zavrnitvami na mejah in mučnim uveljavljanjem pravice do azila povzroča svojevrstno stisko, ki jo obrobni opazovalci le stežka razumemo, ker nam je ni potrebno reševati. Vedno sledi soočenje z dolgimi birokratskimi postopki, iz katerih se le stežka razvije status begunca, ki končno nudi nekaj pravic.

Še težje pa je začenjanje življenja na novo v tujem okolju. Da bi jim to kar najbolje uspelo, jim je potrebno pomagati. In bolj kot zmoremo »stopiti v njihove čevlje«, bolj bomo lahko razumeli kako velike bitke bijejo.

Da bi ta spoštljiv medkulturni dialog zmogli, potrebujemo znanje za ravnanje. Pogosto se naša zaznava slišanega pomembno razlikuje od doživetega.

Zato je tako pomembno, da NAJPREJ vedno znova in znova preverjamo ali sogovornika razumemo prav. In ko nam to uspe, se potrudimo še malo. Odstopiti moramo od moči, ki nam ne pripada (vem kaj je najboljše Zate!) in poslušati, SLIŠATI begunca. Kaj misli, kaj li in česa ne.

Težke situacije delajo ljudi močne. Ker morajo biti, če želijo preživeti. A vseeno…moči nekje zmanjka. Že sama beseda opolnomočenje, spominja na dve besedni zvezi: PO MOČ. Torej na pot, po kateri se vračamo v center svoje lastne moči. Povezana je z našimi sposobnostmi, talenti, znanji, pogumom…, ki se ob težki preizkušnji zamajejo, po malem zrušijo. A ne izginejo! Še vedno jih imamo, še vedno so znotraj nas samih, le svoje funkcije ne zmorejo več opravljati tako dobro, kot so jo pred določeno travmatično izkušnjo. In zato je podpora tistemu, ki jo potrebuje, da razvije svoje moči nazaj, tako pomembna. Sam mora biti nosilec svojega napredka. In kadar človek ne zmore, je prav, da mu pomagamo.

Verjetno smo se že vsi kdaj znašli na daljših počitnicah v kakšni oddaljeni deželi. Sprva nam je bila drugačnost države gostiteljice všeč, a na neki točki smo se ujeli v razmišljanju, da je čas, da se odpravimo domov. Da pogrešamo dom in vse kar je povezano z njim.

»Povsod je lepo, a doma je najlepše!«

In še enkrat… Odpravili smo se zgolj na »obisk« v drugo državo, iz katere se imamo možnost kadarkoli vrniti domov.

Begunci niso na počitnicah in domov se najbrž nikoli več ne bodo vrnili. Dom si morajo ustvariti ponovno in ob tem potrebujejo pomoč okolja v katerem bodo zaživeli. Ena izmed stvari, ki smo se jo naučili na usposabljanju je, kako teorija pogosto ni dovolj, da resnično lahko pomagaš človeku. Kadar si teorija in praksa sežeta v roko lahko vidimo kako pomembne so razlike med nami. Pri delu , ne samo z begunci , ampak tudi z drugimi ciljnimi skupinami, bomo uspešni, ko bomo te razlike zmogli videti kot dobre.

Pristopi dela, ki so nam bili predstavljeni na usposabljanju »Refugees and Immigrants: Social Inclusion to EU through Non-Formal Education« na Cipru so temeljili na komunikaciji, kot bistvenem orodju za vzdrževanje odnosov z drugimi, izmenjavi dobrih praks, motivaciji in opolnomočenju  proti socialni izključenosti.

Dobre zgodbe se pišejo, ko ima človek po hudi izkušnji možnost okrevati. Okrevanje pa se lahko zgoditi samo v varnem odnosu, ob nekom, ki mu lahko zaupa.

Fotografija 2: Majhna skupina velikih idej- udeleženci strukturiranega tečaja

Refleksija o strukturiranem tečaju Diversity in the classroom: teaching tolerance and overcoming prejudices (Bologna, november 2018)

Majda Suljanović Hodžić